ŷ������

“Cel naš svet je zgrajen na energiji petčutne osebnosti, ki si je izbrala učenje s strahom in dvomom. Narodi se boje narodov, rase se boje ras, in spola se bojita drug drugega. Fizično resničnost, ki je zunanja moč, bi lahko proučevali v duhu sodelovanja z Zemljo in spoštovanja do nje. Namesto tega pa smo človeški rod izbrali, da Zemljo raziskujemo z občutkom gospodovalnosti in izkoriščanja. To je pot učenja s strahom in dvomom, strahom pred fizičnim okoljem in dvomom, ali naravno spadamo vanj.”
― Gary Zukav, The Seat of the Soul

“Človeški rod ni več skromen. Nima čaščenja. Je aroganten in poln lastne tehnologije. Stalno se zavaja s svojimi iluzijami, da obvladuje svoje stvari, in tako ustvarja kaos in še vedno hoče videti, da je svet nemogoče obvladati. Jemljemo od Zemlje in drug drugega. Uničujemo gozdove, oceane, in ozračje. Drug drugega zasužnjujemo, mučimo pretepamo, ponižujemo in morimo.”
― Gary Zukav, The Seat of the Soul

“I sutona celog sneg je tiho pado,
umoran i gust.
Večeras bih nekog ugledala rado;
ali njega nema. Put je davno pust.
Samo s bledog neba beloj zemlji sleću
pahulje kroz zrak.
O, kako je bolno kad ti doći neće
neko koga čekaš, a spušta se mrak.”
― Desanka Maksimović

“Človeški rod je postal aroganten. Vedemo se, kot bi bila Zemlja naša in bi lahko z njo delali po mili volji. Onesnažujemo Zemljo, oceane in ozračje, da zadovoljujemo svoje potrebe, ne pomislimo pa na potrebe drugih življenskih oblik, ki tudi živijo na Zemlji, ali na potrebe Zemlje. Mislimo, da se mi zavedamo, Vsemirje pa ne. Mislimo in delamo, kot da se bo naš obstoj kot živih sil v Vsemirju končal s tem življenjem in kot da nismo odgovorni ne drugim ne Vsemirju.”
― Gary Zukav, The Seat of the Soul

“Zavest, da ima tudi Zemlja pravice, v človeškem rodu sploh še ni prisotna.”
― Gary Zukav, The Seat of the Soul

“Za neke, to nebo, sjajno kao u vatri koja ne peče, uvek je otvoreno, i lestvicama od svetlosti ljudi idu gore, anđeli silaze dole. U jednom snu i ja sam se popeo tim lestvicama; kada sam pogledao na zemlju, otkrih divnu i čudesnu stvar. Nebo je bilo poda mnom, a ja sam stajao sred doline! Tad mi postade jasno da je ono što smatramo nebom zapravo ogledalo zemlje. Pravo nebo je zemlja dole, i sve što vidimo gore samo je odraz onog što se u nama i sa nama događa.”
― Stevan Pešić, Katmandu